Challenge Vitoria-Gasteiz, mesec dni kasneje

Ja, kar lep čas sem potrebovala, da sem se spravila k pisanju tega poročila, prav tako ste nekateri, ki ste me spraševali o poteku tekmovanja ostali brez odgovora. Upam, da mi ne zamerite. Tekmovanja znam dojemati zelo čustveno in tokrat ta niso bila najbolj prijetna. Pravzaprav sem si želela, da vse skupaj lahko končno pozabim in pustim za sabo.

Kakorkoli, prejela sem še eno vzpodbudo, da napišem nekaj o letošnjem dogajanju v španski Vitorii-Gasteiz. Zadnjo julijsko nedeljo je tam potekal triatlon ironmanske razdalje v seriji Challenge Family, premierno za Vitorio. Prav to je bilo verjetno vzrok, da štartna lista tokrat ni bila tako dolga, saj se je ustavila blizu številke 700. Organizatorji se sicer lahko pohvalijo, da so na tem mestu lani organizirali ITU Svetovno prvenstvo v dolgem triatlonu, še prej pa tudi Evropsko prvenstvo v dolgem triatlonu. Nekaj upanja, da bodo stvari tekle tako kot morajo je torej bilo, kljub temu, da ko smo sredi tekmovalnega tedna prispeli v baskovsko prestolnico, ni v resnici še prav nič kazalo na to, da se v nedeljo obeta kakšno triatlonsko tekmovanje. Edini znak je bil transparent v središču mesta. Triatlonski duh se je v mestu pojavil šele v petek, ko se je začela registracija tekmovalcev in je poleg informacijskega šotora zrasel še mini »expo«.

Osebno sem najbolj pogrešala predtekmovalni nemir, ki ga sicer začutiš, ko prideš na prizorišče velikih tekovanj. Morda bi mi vsaj to nekoliko pomagalo pri dviganju motivacije, tako pa se je dan pred tekmovanjem v mojih mislih še vedno podilo vprašanje: »Nastopiti ali ne?«

Challenge Vitoria 2013

Pripravljenost za odličen nastop sem zapravila že v času priprav, ker sem v ključnih trenutkih nehala upoštevati najpomembnejše pravilo – telo ima vedno prav – in v uresničevanju trenažnega plana zapostavljala vse znake utrujenosti. Da je vse skupaj še bolj ironično, je bilo ravno takrat na moji delovni mizi kar nekaj člankov na temo pretreniranosti.

Zadnja dva meseca pred tekmovanjem sem torej bolj počivala kot trenirala, vsaj z mojega vidika. Telo si je tako do tekme opomoglo, glava pa nikakor ne. Za nameček sem na poti do Španije, zahvaljujoč »pametni« uporabi avtomobilske ventilacije in klime, pridelala manjši prehlad, četrtkovo popoldne počivala v slabosti s sumom na pojav resnih prebavnih težav, kar je samo še podžigalo misel, da mi to tekmovanje nikakor ni usojeno.
Slabost je na srečo izvenela, z nekaj kašlja sem pa še v soboto pospremila kolo v menjalni prostor.

Dan pred dolgo triatlonsko dirko, ko bi človek v resnici moral počivati, je vse preveč dela s pripravo na start. Takrat se vedno spomnim na preprostost maratonskih tekem – vzameš tekaške copate in greš. Najprej »briefing« v centru mesta, lepljenje startnih številk na kolo in čelado, zlaganje vse opreme, ki jo boš potreboval med tekmovanje v vrečke, ki jih je ob določeni uri potrebno oddati v menjalnem prostoru. Odvoz in namestitev koles in opreme v prvi menjalni prostor na nekaj kilometrov oddaljeno jezero, za popestritev pa še razkuževanje neoprenskih oblek, kar običajno ne počnemo. Zebrasta školjka iz porečja Donave pač v njihovih vodah ni zaželjeni gost.

Ko sem prvič stala na startu Ironmana je bilo res malo zastrašujoče. Niti približno si nisem mogla predstavljati kaj me v resnici čaka in kako bom po 180 kilometrih kolesa tekla še maraton. Od takrat mi je povsem jasno v kaj se spuščam in samo želim si lahko, da na koncu ne bo preveč hudo. Bolj kot strah je ostalo spoštovanje do dolžine, se pa še vedno zdrznem, ko na hrbtni strani izpolnjujem podatke o krvni skupini, alergijah, obolenjih in kontaktih v primeru nesreče.
Tekmovalni dan ironmanskega triatlona se vedno začne prezgodaj. Budilka se je oglasila že ob 4:30. Najprej je bil seveda na vrsti predtekmovalni zajtrk. Velika skodelica toplega čaja in prav tako velika skodelica belega riža z nekaj dodatka medu in jogurta sta zame že preiskušena klasika, ki se je vedno obnesla. Nato sledi mešanje sladkorne mešanice, ki me poganja med kolesarskim delom, mazanje z mažami, ki bodo vsaj delno omilile odrgnine, žulje in opekline, oblačenje in pakiranje vseh stvari, ki bi jih lahko potrebovala v cilju. Na avtobusu, ki nas je tekmovalce vozil na jezero je bilo treba biti že ob 6:00. V Španiji je bila ob tem času še trdna noč.

Jutranje srečanje s sotekmovalci je vedno nekaj posebnega. Ne morem si pomagati, da se ne nalezem vznemirjenosti duše odsotnih teles, ki zjutraj še na pol v temi stojijo pred kolesi in se nikakor ne morejo odločiti s koliko barov naj napolnijo zračnice. Do sedaj sem imela pred seboj le odsotne poglede tekmovalcev, letos sem na drugi strani ograje, kjer stojijo gledalci in spremljevalci opazila tudi nekaj objokanih obrazov zaskrbljenih mam.
Start je potekal v valovih tako, da pravega pretepanja vsaj pri ženskah ni bilo. Dvajset posameznic se nas je že v prvih metrih porazgubilo, tako da smo praktično plavale solo. Nekje sredi plavalnega dela, se je dvignil veter, razburkal gladino jezera in valovi so začeli zakrivati pogled na boje, ki naj bi služile za orientacijo. Nekateri smo zato bolj ali manj zaokrožili po plavalni progi.

Pri teku iz vode sem ob pogledu na uro ocenila, da sem se med plavanjem kar pošteno zasanjala. Tako je, če prideš na tekmo uživat. Ko sem se s kolesom spravljala iz menjalnega prostora sem iz komentatorjevih besed ulovila nekaj o četri ženski, kar je potem nekoliko prebudilo mojega tekmovalnega duha, da se morda vseeno velja malo potruditi, čeprav nisem vedela, če se to res nanaša name. Sonce, ki se je dvigovalo na obzorju je obetal lep dan, veter pa težje pogoje na kolesu, kar se je tudi zgodilo. Kolesarska proga bi bila sicer lahko razmeroma hitra, vendar je veter poskrbel, da so surferski navdušenci na jezeru uživali bolj kot mi. Dva kroga in pol okrog jezera smo odpeljali tako, da smo seveda trikrat vozili ravno tam, kjer pihal čelni veter, za nameček pa so nam še za malenkost podaljšali progo. Trije kilometri na 180 res ni veliko.
Posebnost so bile okrepčevalnice z napol praznimi bidoni, katerih vsebina je pojenjala vedno hitreje. Že v drugem krogu sem opazila, da se mi usta vedno hitreje sušijo in da bo treba z drugo strategijo priti do večje količine vode. Rezultat tega je bil, da sem namesto vode nehote pobrala športni napitek in praktično še za 20 kilometrov ostala brez vode.

Kot tekačica še vedno ne vem kaj naj si mislim o kolesarjenju. Če pri teku štejejo samo noge in trening, je pri kolesarjenju poleg tega pomembna tudi oprema. Tehnični doping je pač prisoten. Običajno padalcem, ki švigajo mimo mene obljubljam boj na »maratonskem polju« in si tako dvigujem moralo. Tokrat takih ni bilo veliko, mojih tekaških presežkov pa tudi ni bilo za pričakovati.
Po lanskih pripretljajih s kompresijskimi oblačili, ki sem jih obtožila krivde za mravljinčnavost v nogah, sem se letos odločila za povratek v »dekompresijo«. Z zanimanjem sem čakala na občutek v nogah, ko prestopim iz kolesa in začnem s tekom. Že po nekaj metrih sem lahko s gotovostjo zaključila – imam svoje noge.

Če vprašate mene se Ironman začne na teku, s to razliko, da se tu lahko že v prvih metrih »zaletiš v zid« in ga nato rineš vse do konca. Tekli smo v štirih krogih, začinjenih s številnimi zavoji, nakloni in reliefnimi ploščicami. Pravega ritma torej ni bilo. Proga je bila večinoma speljana po središču mesta, navijačev, ki so držali vzpodbudno vzdušje pa ni manjkalo. Španski sotekmovalci so vedeli povedati, da sta bila med njimi tudi kolesar Miguel Indurain in aktualni evropski prvak v Ironmanu Eneko Llanos.

Davek na kolesu pridelane dehidracije sem začela plačevati že v prvih kilometrih teka, ko me je popadel močan občutek žeje. Na srečo sem imela na dobrih 10 kilometrov dolgem krogu štiri okrepčevalnice z vodo in energijo, vendar pa sem se kljub temu komaj oddžejala od ene do druge. Nekajkrat sem tako hitela z zlivanjem vode vase, da mi niso uspeli niti povedati, da voda, ki jo pijem ni čista, saj je namenjena polivanju. Na srečo posledic ni bilo, so mi pa spet začeli nagajati geli, ki jih sicer brez težav uporabljam na solo maratonih. Ta prehrana res ni enostavna veda, ko jo začneš prakticirati. Preizkušanje, preizkušanje in preizkušanje, a je na koncu spet kaj novega. Tako se je tokrat zgodilo meni. Vedela sem, da moram vase spraviti nekaj sladkorjev, sicer me bodo glukoze lačni možgani prej ko slej začeli prepričevati v lepoto hoje. Športni napitek sem po pomoti preizkusila že na kolesarskem delu, pa več kot dva požirka ni šlo. Torej je ostala samo še Coca-Cola, ki se na treningih sicer tudi ni obnesla. Velik kozarec vode in pol kozarca Coca-Cole se je nato izkazala za zmagovalno kombinacijo tekaškega dela. Tisti dan si jo je očitno moj želodec vzel za svojo. Sem jo še enkrat preizkusila pred tedni, ko sem s kolesom lezla na Mangart, pa mu spet ni bila po godu.

S svojim tekom moram biti zadovoljna (čeprav nisem), se mi je pa zgodilo, da ni bilo nobene potrebe po hoji in, da sem zadnje kilometre začela zopet pridobivati na hitrosti. Prav to mi je na koncu prineslo 2. mesto v kategoriji in 6. mesto v absolutni ženski razvrstitvi.

Mt. Ventoux; Anita in Matjaž

P.S. Na Challenge Vitoria smo letos slovenske barve zastopali člani Triatlonskega kluba Ljubljana: poleg mene še Elvis Požek, Klara in Matjaž Bajec. Vsem hvala za dogodivščine, ki smo si jih delili, Klari in Matjažu pa tudi za »razpeljavo« na Mt. Ventoux.

Advertisements

Komentiraj:

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s