»The marathon is where Ironman dreams die«

Menda nas oblikuje okolje v katerem živimo. Na krasu smo vajeni, da voda  pride na plano, pa potem spet ponikne, da jezero je in, da ga ni. Tako nekako je tudi z menoj. S svojega bloga sem poniknila kar za nekaj časa. Verjetno sem padla v podzemni svet svojega zadnjega ironmanskega triatlona. Challenge Roth 2012 se ni izšel povsem po načrtih, svojega maratonskega asa sem namreč zakartala na slabo preizkušenih kompresijskih oblačilih. “Experience is what you get when you don’t get what you want,” pravi Tori Filler.

Pred dnevi sem se pomenljivo nasmehnila stavku, ki je bil zapisan v enem od napovednikov člankov portala Triathlete Europe Magazine: »The marathon is where Ironman dreams die.« Kot rečeno, moje so letos umrle že na prvih kilometrih maratonskega teka. Pokopale so jih bolečine v ahilovih tetivah in mravljinci v stopalih, ki se jim je naknadno pridružil še »veliki tečnizem«. Vse skupaj je povzročilo, da se je moj drugi ironmanski preizkus končal z 42 km dolgo psiho kalvarijo. Morda se je to moralo zgoditi. Ko se namreč pahneš v tako »psihofizično« stisko, si primoran na koncu obračunati tudi s kakšnim od vprašanj, ki se ti v takem stanju porajajo. »Kaj mi je tega treba?,« je sicer že kar klasično vprašanje, ki ga sproducirajo možgani potem, ko se dovolj dolgo in intenzivno fizično mučiš. Zgodilo se mi je tudi že, da sem si v zadnjih kilometrih kakšnega od tekaških maratonov začela obljubljati, da opustim tek, sedem pred TV in se obnašam kot »normalen« človek. Pa se to potem nikoli ni uresničilo in zato tudi o tej ideji ne razmišljam več. Sem se pa med svojo letošno ironmansko kalvarijo vprašala kaj je narobe z menoj, da potrebujem to trpljenje.

Ironmanski triatlon je očitno lahko zanimiv iz več vidikov. Sama sem ga lani, v svoji diplomski nalogi, preučevala iz prehranskega stališča in to tako temeljito, da so mi na fakulteti na koncu podelili še priznanje za najboljše zaključno delo. Letos bi me zanimal še psihološki pogled. Sprašujem se namreč nekaj podobnega kot Ron McCarville v svojem članku One Journey to Ironman Triathlon (prevajanju se bom v izogib izgubam v sporočilnosti tokrat raje izogibala): »Why? Why was I willing to devote months of often painful preparation to a day that promised to be even more painful? Way was I willing to risk strained relations, stressed limbs and a strapped bank account for a single leisure event?«

Odgovora še nimam. Morda je to v moji naravi. »Triathlons appeals to people who are passionate, obsessed, focused, compulsive and ambitious and who understand that can achieve anything put mind to with consistent determination« (LA TriClub, 2001). Morda pa je imela še najbolj prav moja stara mama, ki je po mojih tekaško-triatlonskih podvigih rada pripomnila: »dekle, ti se tako rado matraš.« »… triathletes learn the importance of dealing with discomfort … in triathlon culture, it seems the greater the struggle, the greater the self enlightenment, and the more reason to celebrate,« dodaja tudi že omenjeni McCarville.
Naslednja priložnost za takšno praznovanje bo Ljubljanski maraton. Novi cilj je tudi razlog, da spet pridno treniram. Redna gibalno/športna aktivnost je na koncu najpomembnejši izkupiček mojih športnih izzivov, ki se jih lotevam, trpežnost pa povsod uporabna pridobitev. Pa naj si bo vzrok kakršenkoli že.

P.S. Upam, da tokrat ne poniknem za predolgo :-).

Advertisements

3 thoughts on “»The marathon is where Ironman dreams die«

  1. “Redna gibalno/športna aktivnost je na koncu najpomembnejši izkupiček mojih športnih izzivov, ki se jih lotevam, trpežnost pa povsod uporabna pridobitev. Pa naj si bo vzrok kakršenkoli že.”

    psiha in njeni mojstri, pravim temu.
    zgornje si tudi sama večkrat ponavljam, da nekako ohranim motivacijo.

Komentiraj:

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s