Pa smo že sredi prvega letošnjega meseca. Čas tako hitro teče, da ob vseh obveznostih, ki si jih nalagam nisem uspela na svojem blogu zapisati niti novoletne čestitke. Z zamudo vam v tem letu želim vse najboljše. Meni osebno več kot novo leto pomeni zimski solsticij, ki se zgodi približno teden pred novim letom. Sončev obrat pomeni, da se bodo dnevi zopet začeli daljšati, da bo sonce postajalo vse močnejše, z njim pa tudi jaz.

Spomini mi uhajajo nazaj, na lanski januar, ko sem se s kančkom strahu vendar prepričana, da mi bo uspelo, začela pripravljati na svoj prvi Ironman triatlon. Podobno velik izziv mi je nekaj več let nazaj predstavljal cilj preteči maraton. Takrat se mi je skozi mesece priprav nakopičilo toliko utrujenosti, da sem še lep čas po uspešno pretečenem prvem maratonu dvomila, da sem pripravljena ponoviti vse napore, ki so potrebni za uspešen nastop v tej vzdržljivostni tekaški preizkušnji. Temeljit počitek, ki je sledil, je do prve pomladi razblinil vse dvome. Minulo leto sem maraton tekla že osmič zaporedoma in lahko rečem, da priprave nanj nikoli več niso bile tako naporne kot prvič.
Nekaj podobnega se nadejam tudi letos. Priprave na drugi nastop na ironmanski razdalji triatlona so se že začele. Najprej sem si po rekordno hitrem maratonu privoščila kar nekaj tednov trenažnega počitka, kar je za telesne napore vajene posameznike lahko dokaj težko, a za temeljito regeneracijo potrebno dejanje. Ob tem je seveda izpuhtelo kar nekaj forme, vendar se je v tem času vrnila motivacija in želja po naporih. Starejši gospod mi je prav pred dnevi, ko sem se ‘matrala’ na stadionu mimogrede povedal, da ima telo napore rado. Izjava, ki jo nekdo, ki se s športom ne ukvarja najverjetneje težko razume. Zakaj torej šport? Pred menoj je zopet več tisoč kilometrov plavanja, kolesarjenja in teka, ki me bodo pripeljali ne samo v cilj triatlonskega tekmovanja pač pa tudi do drugih življenskih ciljev. V teh letih sem namreč ugotovila, da moja športna aktivnost ni samo vadba telesa ampak tudi čas, ki ga lahko preživim sama s seboj in moji z viškom kisika obdarjeni možgani lahko premislijo in rešijo marsikatero življensko zagato, postanejo srečnejši in nadvse kreativni pri ustvarjanju novih idej. Rekreacija v polnem pomenu besede.

Nekje v začetku poletja torej, ko bo sonce najmočnejše, bom svoje psihofizične moči znova pomerila tudi sama, tokrat me z ironmansko razdaljo pričakuje Challenge Roth.