Celovec, 3. julij 2011

Ironman – 3,8 km plavanja, 180 km kolesarjenja, 42,2 km teka. Pred dvema letoma sem si v Celovcu prvič v živo ogledala Ironman tekmovanje. To je bilo še zadnje, kar sem si želela preden po polletnem neperspektivnem učenju plavanja dokončno zaključim s triatlonom. Namesto slednjega sem dobila nov izziv – teči maraton po 3,8 km plavanja in 180 km kolesa. Po lanski uspešni preizkušnji v polovični razdalji, so se začele priprave na prvi Ironman. Konec leta sem se pridružila »železni floti« Triatlonskega kluba Ljubljana, s katerimi smo zadnjega pol leta »lepo garali«.

Vročica pred nedeljskim nastopom je zadnje dni močno naraščala. V petek smo se TKL-jevci utaborili skoraj pred štartom, v samem središču dogajanja. Do nedelje so »izkušeni mački« z mano podelili še nekaj koristnih nasvetov. Tekmovalna strategija je bila preživeti plavanje ter kolesariti tako hitro, da bo v nogah ostalo dovolj svežine za maraton, na katerem lahko naredim največ. Tekmovalni dan se je začel že nekaj pred 4. uro zjutraj: zajtrk, polnjenje bidonov, obisk menjalnega prostora in »pumpanje« gum, oblačenje v plavalno obleko, fotografiranje, objemanje, iskanje svojega štartnega mesta med več kot 2500 tekmovalci, še zadnji pozdrav navijačem na kopnem in ob 7:00 start 3,8 kilometerskega plavanja v Vrbskem jezeru. S prvimi metri plavanja je odplavala tudi vsa nervoza zadnjih dni. Zame najbolj frustrirajoči del triatlona je minil presenetljivo mirno in hitro, sledili so gladka menjava in dva 90 kilometrov dolga kolesarska kroga. Odpeljala sem jih z rezervo, saj vem, da se z maratonom ne gre preveč šaliti, a z željo pod 6 ur in uspelo mi je. Do cilja me je nato ločilo samo še 42,2 kilometra teka. Prva polovico sem odtekla z lahkoto in hitrostjo, ki jo poznam z maratonskih tekem, druga je postajala težja potem, ko se je po 25. kilometru pojavila prva kriza, ki je prešla z zmanjšanjem tempa. Kljub temu se je ta vrnila in vztrajala z mano zadnjih 10 kilometrov. Bilo je težko, na 35. kilometru sem skoraj zahodila, a mi je v glavi neprestano odzvanjal eden od zadnjih Mitjinih nasvetov: »samo ne začni hoditi«. Pri tabli z oznako štiridesetega kilometra sem vedela, da sem dobila bitko. Zadnja dva kilometra skozi park te namreč množica navijačev in glasba kar »odnesejo« v cilj. Z doseženim časom 10:42:26 (1:12:46 – 5:48:57 – 3:30:55) sem presegla svoja pričakovanja, ter pristala na 63. mestu med 355 uvrščenimi ženskami, v svoji kategoriji pa dosegla 17. mesto. Veselje je še toliko večje saj je bil maratonski čas 3:30:55 po 3,8 km plavanja in 180 km kolesa samo 10 minut slabši kot sem jih sicer navajena na samostojnih maratonih. Noro dobra tekma. Komaj čakam novi Ironman!

Zahvaljujem se trenerski ekipi Triatlonskega kluba Ljubljana – Martinu Krašku, Mihu Kapšu z Mitjem Morijem na čelu, ki ste verjeli vame tudi takrat, ko sam nisem več. IDE IDE TKL 🙂

Elvis Požek, Boštjan Svete (bicikel.com), Mitja Rok, Matjaž in Klara Bajec, z vami je bilo vse še lažje. Hvala!

Vsega pa je kriv Sebastjan Štraus, ki me je pred štirimi leti spoznal s triatlonom :-). Hvala!