Za menoj je prvo triatlonsko leto, ki se je izkazalo tudi za najboljše tekaško leto do sedaj. Lahko bi si celo upala trditi, da je triatlon iz mene naredil boljšo tekačico. Osebni rekord na 21 kilometerski razdalji je prvič padel že marca v Sežani, pa potem spet v St. Pöltnu, na polovički Ironmana, čeprav je bilo za menoj že 1,9 km plavanja in 90 km kolesarjenja. Obeti in pričakovanja so bili zato na štartu Ljubljanskega maratona opravičeno veliki.

Če sem se pred dvema letoma kar malce prestrašila svojega maratonskega rezultata 3:18:03, sem bila sedaj prepričana, da grem lahko hitreje. Čar maratona je, da nikoli ne veš kako se bo končal. 42 kilometrov je dovolj dolga pot, da se ti zgodi marsikaj. Ljubljanski maraton je zame tudi zaključek sezone, zadnja večja preizkušnja, na kateri žanjem vse kar sem sejala čez leto. Odštevanje na štartu me zato na nek način spominja na silvestersko odštevanje starega leta, ki mu sledi zabava. In maraton je ena sama zabava.
Prvi krog sem odtekla po planu in z že kar sumljivo lahkoto. Tudi drugi krog se je začel dobro, potem pa sem nekje okrog 30. kilometra dobila sporočilo iz spodnjih okončin, da se tam nekaj dogaja. Trganje v stegenskih mišicah je nato iz kilometra v kilometer začelo preraščati v vedno večjo bolečino. Na koncu je bil tek po Dunajski le še ena sama bolečina, ki se je poglobila vsakič, ko sem z eno od nog pristala na tleh. Sicer pa me je obdajal nadvse nenavaden občutek, ko pluča dajo, energija je, noge pa nočejo več teči. Očitno sem plačala davek razvajanja na makadamskih poteh, saj za razliko od prejšnjih let asfalta skorajda nisem tekla.
Nad rezultatom se vseeno ne smem pritoževati, 3:20:15 z vso kalvarijo, je za samouko rekreativno tekačico še vedno lep dosežek. Ciljno črto sem prečkala kot tretja Slovenka in v svoji kategoriji osvojila 2. mesto. Naskakovanje osebnega maratonskega rekorda pa tako ali tako spet znova ob drugi priložnosti.

Po Ljubljanskem maratonu se je moj ego modro odločil, da pusti telo v katerem biva za nekaj časa povsem pri miru. Minili so kar trije tedni, da se je vrnila želja po gibanju. Moram priznati, da sem se že malce bala, da bo trajalo še dlje. Priprav za mali maraton v Palmanovi zato praktično ni bilo. Prav tako ne ciljev, samo želja odteči lep tek, z nasmeškom, da vidim kje sem in koliko dela me čaka v prihodnosti. Rezultat 1:32:21 je zgolj za pol minute slabši rezultat od tekaškega dela St. Pöltenske Ironman polovičke, ki še vedno velja za moj najhitrejši mali maraton. Obeti so torej dobri, sedaj pa pot pod noge in novim zmagam naproti.