Kakovost hrane je danes vprašljiva. Tako vsaj beremo v medijih. Mnogi pa ob tem z nostalgijo obujajo spomine na »pravo« hrano naših babic. Pred kratkim mi je pod roke prišel zelo star izvod glasila Kmetijske družbe v Ljubljani – Kmetovalec. Med listanjem časopisa iz leta 1932 sem se predvsem nasmihala oglasom, dokler ni na strani 46 mojo pozornost pritegnila rubrika Vprašanja in odgovori. Razmisliti bi veljalo predvsem o zadnjih dveh stavkih.

Vprašanja in odgovori.
Vprašanje 1. Večkrat slišim govoriti o vitaminih in zato prosim, da jih opišete nakratko. (F. P. iz V.)
Odgovor: Vitamini so za zdravje in rast človeka neobhodno potrebni, ter so življensko važne snovi, ki izpopolnjujejo vsakdanjo hrano, katero zauživamo. Kadarkoli nastopi pomanjkanje vitaminov pri prehrani, že človek oboli, posebno na želodčnih boleznih. – Dandanes razločujemo več vrst vitaminov, ki jih zaznamujemo z velikimi črkami, kakor: vitamin A, B, C in D. – Vitamin A je silno važen, ker pospešuje predvsem rast bitja in povečuje obenem njega vztrajnost proti okuženju nevarnih kužnih bolezni ter vzdržujejo sploh vse življenske pojave v pravem redu; vitamin B ohranjuje ves živčni sistem in ga urejuje v pravem teku; vitamin C je proti škorbutni bolezni (proti izpadanju zob in obolenju v ustih) ter ohranjuje telo pred nevarnim shujšanjem in preprečuje, da ne pride do slabih motenj v krvi in krvnem obtoku itd.; vitamin D je pa protirahitičen, to se pravi, da pospešuje tvorbo kosti, predvsem pri mladih bitjih in urejuje sploh presnovo koristnih rudninskih snovi. – Iz tega sledi, da so vitamini za življenje in zdravje ljudi neobhodno potrebne snovi, ki jih moramo redno v zadostni množini zaužiti. Največ vitaminov nahajamo v pravi domči kmetski hrani, in sicer posebno v mleku, maslu, kislem zelju in repi, korenju, krompirju, sploh v zelenjavi. Svojčas je obstojala kmetska hrana ponajveč iz teh hranil in ljudje so bili v vseh ozirih bolj zdravi in krepki, kakor pa dandanes.
Fr. K.

Lahko bi torej rekli, da so že naše prababice z nostalgijo obujale spomine na »pravo« kmečko hrano. In kaj je »prava« hrana, ki jo že vsaj stoletje ni več? Verjetno zmernost, pestrost in rednost postreženi z zadostno količino gibanja in začinjeni s ščepcem zdrave pameti.

Vir:
Kmetovalec, glasilo Kmetijske družbe v Ljubljani, Vinarskega društva in konjerejskega društva za Dravsko banovino v Mariboru. V Ljubljani, 15. februarja 1932. Leto 49; št.3.